Bil je četrtek zvečer. V ordinaciji sem pregledovala vprašalnike pacientk.
Večina je bila kot običajno. »Fizioterapija mi je nekoliko olajšala.« »Učinek infiltracije hitro mine.« »Nekako shajam.«
Potem sem prišla do Majdinega. In duša mi je padla v pete.
Z velikimi tiskanimi črkami je napisala: »TAKO NE MOREM VEČ.«
Pisala je, da se je zbujala ob 3. uri zjutraj. Nevede se je obrnila na desno stran. In bolečina ji je zajela dih.
Obležala je v temi. Negibno. Stiskala je zobe. Da ne bi tisti teden znova zbudila moža.
Sovražila je, da je postala nekdo, za katerega je treba skrbeti.
Nehala si je umivati lase, ne da bi se namrščila. Zapenjanje modrčka na hrbtni strani je postalo deset minut dolg postopek. Prenehala je dvigovati triletno vnukinjo Elo, ker ji je dvig roke poslal ognjen udarec vse do komolca.
Majda je imela 68 let. In čutila je, da ji je lastno telo napovedalo vojno.
Majda je storila VSE, kar so ji zdravniki naročili. Deset obravnav fizioterapije prek javnega zdravstva. Ibuprofen z zaščitnikom želodca. Tri serije infiltracij kortikosteroidov. Fisiocrem, Traumeel in Voltaren verno vsak večer. Neoprensko ramensko oporo tri tedne.
Vse. Nič ni zdržalo več kot dva tedna.
In po vsem tem — kakšen je bil odgovor zadnjega travmatologa?
»To so leta, Majda. Treba se je naučiti živeti s tem.«
Dvajset minut sem strmela v ta vprašalnik. In nekaj v meni je počilo.